Kulturna dejanja človekovega udejstvovanja so med drugim odkrivanja in ohranjanja zgodovinskih dejstev, ki so jih predniki s požrtvovalnim delom ustvarili. Naša dolžnost je, da te njihove napore, ki so bili vloženi z namenom dviganja strokovne zavesti, učinkovitejšega popularnega nastopanja in osveščanja javnosti o vlogi čebele in njenih stvaritev in mnogih drugih pozitivnih učinkov organizacije nadaljujemo in ohranjamo njihovo vlogo in kontinuiteto. Časi v katerih so naši čebelarji ustvarjali zametke sedanje naše organiziranosti jim niso bili naklonjeni. Da je temu tako, so priča skopi pisni viri na našem območju, četudi se ve, da je čebelarjenje v teh krajih že v preteklem stoletju bilo že dokaj množično. Ohranjeno je nekaj zapiskov čebelarjev iz teh časov proti koncu 19 in začetku 20 stoletja. To so bili v tistih časih nadpovprečno razgledani Ljudje, ki so videli zaostanek v čebelarjenju napram ostalim krajem v naši domovini in soseščini. Borili so se med seboj in navezovali stike z vodilnimi čebelarji v drugih krajih po Sloveniji /Kranjska, Štajerska/. Nekaj teh dopisov in ustanovnih aktov je iz tistih časov bilo zbranih po drugi svetovni vojni s strani naših požrtvovalnih članih in so deponirani v Pokrajinskem arhivu Nove Gorice. Na žalost jih je povodenj v sedemdesetih letih mnogo poškodovala ali povsem uničila. Ve se tudi, da ustanovljena društva skoraj nikjer niso imela svojega sedeža in zato arhivi niso bili urejeni. S spremembami in menjavami funkcionarjev se je na ta način izgubljajo ogromno napisane dokumentacije, ki bi verodostojno izpričevala dogajanja v tistem času.

V spremenjenih okoliščinah po II svet. vojni, ko se je prebudila med vojno zamrla čebelarska organiziranost na Goriškem, so se zaradi razcveta društvenih dejavnosti stvari razvijale z veliko naglico. Čebelarsko društvo N. Gorica je v letu 1979 razvilo svoj društveni prapor. K temu slavnostnemu dogodku je vsekakor spadal zgodovinski prikaz razvoja čebelarstva na Goriškem in s tem tudi našega društva. Treba je takoj priznati, da je vodstvo društva imelo srečno roko, ko je za pripravo tega dokumenta imenovalo tri požrtvovalne člane: Brajdih Rudi, Horvat Ivan in Murovec Stanko. Zgodovinski prikaz Goriškega čebelarstva, ki ga je uspelo zbrati tem trem čebelarjem je sad trdega dela obiskov pri tedaj še živečih čebelarskih starostah po Vipavski dolini do Krasa in Kanala. Po njihovih pričevanjih so potovali večinoma na kolesih in tako opravljali svoje poslanstvo. Nekaj ustanovitvene dokumentacije in dopisov so dobili v Pokrajinskem arhivu Nova Gorica. Iz vseh pridobljenih podatkov je pokojni Stanko Murovec tedaj napisal poročilo in ga kot govor predstavil ob razvitju prapora ČD N. Gorica v letu 1979 v hotelu Sabotin. Govor je ohranjen v originalu v našem društvenem arhivu in vsebuje neprecenljive podatke, ki so jih še tedaj omenjeni naši tovariši uspeli zbrati. Nesporno da taki podatki s časom vsihajo bilo zaradi možnosti fizičnih pričevanj ali na razne načine izgubljanja tudi pisnih zaznamkov. Najbrž smo eno redkih društev, ki nam je zato uspelo kljub površni arhivski administraciji ohraniti tako daljnosežne verodostojne zgodovinske podatke. V govoru so omenjeni zametki in letnice o nastajanju Kranjskega čebelarskega društva v l. 1973 in nato drugi dogodki v Slovenskem merilu, kot težave in razvoj naše čebelarske revije " Slovenski čebelar ". Vendar moj namen se je omejiti na dogajanje organiziranja na Goriškem. Obstaja podatek, da je že od 18. junija 1879 poknjižena grofija za Goriško in Gradiščansko imela svojo čebelarsko postavo ali zakon. Našel se je dopis, da je osrednje Slovensko društvo, dogovorno s čebelarskim odsekom ustanovljenim na njegovo pobudo pri Kmetijskem društvu v Gorici leta 1906 naslovilo na Goriške čebelarje poziv, naj v okviru navedenega odseka ustanovijo samostojno društvo. Poziv se končuje:" Goriški čebelarji, zdramite se! Kašca, Vodopivec, Peternel in drugi na noge! Pojdite med narod z načelom: vse za prosvito Slovencev!"

Prva čebelarska podružnica je bila ustanovljena 2 leti kasneje in sicer 5. maja 1908 na Grahovem ob Bači. To letnico praznuje ČD Tolmin kot pričetek organiziranega čebelarjenja na Tolminskem. V tistem času je bilo ustanovljenih več podružnic tudi po drugih krajih, vendar so kmalu zamrle. Res dejavna pa je ostala podružnica na Tolminskem, ki je središče svoje dejavnosti kmalu preselila k Sv. Luciji - sedaj Most na Soči.

V letu 1014 se e ta podružnica zatrdno odločila – tako piše v apelu, ki sta ga podpisala Rakovšek in Kašca - izvesti ustanovitev samostojnega čebelarskega društva za Goriško. Ustanovni občni zbor društva za Goriško je bil v Gorici 1. junija 1914 ob obilni udeležbi čebelarjev iz vse dežele, zastopnikov deželnega odbora, Kmetijske šole iz Gorice ter osrednjega društva iz Ljubljane. Pravila Slovenskega čebelarskega društva ,za Goriško - tako se je imenovalo - je potrdilo takratno C. K. namestništvo v Trstu in jih imamo v arhivu našega društva. Društvo je prenehalo z delom v istem letu zaradi pričetka I svet. vojne. V letu 1919 je ponovno zaživelo v novih razmerah in novi državi. Kakor nam je znano, takratna oblast ni bila naklonjena Slovenskim društvom, zato je odbor društva menil da bi kot za druga lažje delovali. Tako se je društvo v letu 1920 pre-osnovalo v zadrugo, vpisano v okrožni register v Gorici 24. 2. 1921 leta.

Kakor je razvidno iz poročil občnega zbora v letu 1922 je bila ta zadruga v velikih finančnih težavah in zato pri svojem delovanju zelo omejena. Zaradi zaostrovanja političnih fašističnih razmer je zadruga v letu 1934 bila primorana prenehati delovati, četudi ni bila pravno likvidirana. Po drugi svetovni vojni je Morganova črta razdelila Goriški teritorij na cono A pod zavezniško upravo in cono B z ljudsko oblastjo. Že v letu 1946 so čebelarji iz cone A obnovili delovanje slovenske čebelarske zadruge prekinjene v letu 1934. Na okrajnem seznamu je bilo vpisanih 126 članov iz goriškega in okolice.

Po priključitvi slovenskega primorja v letu 1947 so bile dane razmere za ustanovitev Čebelarske družine Nova Gorica v slovenski državi. Z dokončno odločitvijo državne meje je slovenska čebelarska zadruga za Goriško v Gorici nehala obstajati. Do tedaj člani te zadruge in drugi z Goriškega teritorija so v letu 1947 – 48 ustanovili Čebelarsko družino Nova Gorica, registrirano pri odd. za notranje zadeve 7. 11.1951 pod štev. 180/1-71, ki je s ten datumom tudi uradno pričela delovati. Ta družina je zajemala teritorij slovenske Goriške doline, Brda in Kanalsko, Briško in trnovsko planoto in Vipavsko dolino do Ajdovskega teritorija. Sredi petdesetih let se ji je pripojila celo Ajdovska družina, vendar le za krajši čas. Kakor navaja Murovec je iz izsledkov zgodovina tega društva bila pestra in zanimiva, včasih kar viharna. Posledica te pestrosti je najbrž v precejšnji meri bil ne sluten priliv čebelarskega članstva in domoljubja. Vse to v samem smislu čebelarjenja najbrž ni imelo negativnih posledic. Tako obširnega terena in števila članstva se z enega sedeža ni dalo obvladati. V letu 197o se je na teritoriju Kanal-Brda ustanovilo novo Čebelarsko društvo Kanal in članstvo iz tega teritorija je zapustilo Novogoriško organizacijo. Isto se je dogodilo v letu 1976 ko se je na južnem delu Vipavske doline ustanovilo Čebelarsko društvo Šempeter. Nekaj vodilnih čebelarjev je smatralo da bi bilo dobro če med temi društvi ostane neka povezava zaradi dokaj enake problematike in izmenjave paš. Zato so leto kasneje 1977 ustanovili Občinsko čebelarsko zvezo Gorica, ki naj bi povezovala ta tri društva .